Katera dieta za hujšanje? Kaj povedo 48 randomiziranih raziskav

Vse velike družine diet, od tistih z najmanj ogljikovimi hidrati do tistih z najmanj maščobami, prinašajo izgubo telesne teže, razlike med njimi pa ostajajo majhne. To je sklep mrežne meta-analize 48 randomiziranih raziskav s 7 286 udeleženci (Johnston idr., JAMA, 2014). Študija DIETFITS je nato šla na neposredni preizkus, s 609 odraslimi, spremljanimi dvanajst mesecev: 5,3 kg povprečne izgube pri prehrani z malo maščob, 6,0 kg pri prehrani z malo ogljikovih hidratov, razlika, ki ni statistično pomembna in je ne pojasnita ne genetika ne inzulin (Gardner idr., JAMA, 2018).

Kaj je meta-analiza 48 raziskav primerjala

48 raziskav, ki jih je zbral Johnston idr., izhaja iz 59 objav, izbranih iz 6 podatkovnih baz, in zajema 7 286 odraslih s prekomerno telesno težo ali debelostjo, z indeksom telesne mase 25 in več (Johnston idr., JAMA, 2014).

Vsaka raziskava je obdržala svojo popularno dieto ali diete, brez strokovnega vodenja, proti drugi prehranski metodi ali proti nobeni dieti; spremljanje je trajalo najmanj tri mesece, težo pa so izmerili po 6 in nato po 12 mesecih (isti vir).

Ista dieta se je le redko pojavila v več raziskavah, kar je oteževalo vsako neposredno primerjavo. Mrežna meta-analiza se tej oviri izogne: diete povezuje v pare, pri čemer se vsak člen opira na raziskave, ki so jih postavile drugo proti drugi (isti vir).

Proti odsotnosti diete je izguba teže dosegla 8,73 kg po 6 mesecih pri prehrani z malo ogljikovih hidratov, proti 7,99 kg pri prehrani z malo maščob; po 12 mesecih sta se obe družini zbrali okoli 7,3 kg (isti vir).

Model ovrednoti tudi vpliv vedenjske podpore, 3,23 kg po 6 mesecih proti 1,08 kg po 12 mesecih, in telesne vadbe, 0,64 kg proti 2,13 kg (isti vir).

Majhne razlike med poimenovanimi dietami

Največja razlika med dvema poimenovanima dietama je dosegla 1,71 kg: po 6 mesecih je bila Atkinsova dieta pred dieto Zone (Johnston idr., 2014).

Za avtorje je izguba teže pri eni ali drugi prehrani z malo ogljikovih hidratov ali maščob pomembna, razlike med poimenovanimi dietami pa ostajajo majhne (isti vir).

Študija DIETFITS: dve dieti, dvanajst mesecev spremljanja

DIETFITS je vključila 609 odraslih od 18 do 50 let, brez sladkorne bolezni, z indeksom telesne mase med 28 in 40. Randomizacija je te prostovoljce razdelila med zdravo prehrano z malo maščob in zdravo prehrano z malo ogljikovih hidratov (Gardner idr., JAMA, 2018). Študija je potekala na enem samem mestu, vključevanje pa se je raztegnilo od 2013 do 2015 (isti vir).

Spremljanje se med skupinama ni razlikovalo: 22 skupinskih srečanj, razporejenih čez dvanajst mesecev, ki so jih vodili izobraževalci, z istim ciljem: različica diete, ki jo je najdlje mogoče vzdržati (isti vir).

Po 12 mesecih je povprečna izguba teže dosegla 5,3 kg v skupini z malo maščob in 6,0 kg v skupini z malo ogljikovih hidratov. Razlika 0,7 kg med njima ni bila statistično pomembna (95 % interval zaupanja: -0,2 do 1,6 kg). Dejansko doseženi vnosi so se razlikovali veliko bolj: 48 % ogljikovih hidratov na eni strani proti 30 %, in 29 % maščob proti 45 % (isti vir).

481 od 609 udeležencev, torej 79 %, je spremljanje zaključilo, 18 zabeleženih neželenih dogodkov pa se je enakomerno porazdelilo med skupine. Profili lipidov in krvni tlak so se v obeh skupinah izboljšali; holesterol LDL se je v skupini z malo ogljikovih hidratov zvišal (isti vir).

Razpon na ravni posameznika je močno presegal razliko med skupinama: od 30 kg izgubljenih do 10 kg pridobljenih v vsaki skupini, torej razpon blizu 40 kg (isti vir).

Niti geni niti inzulin niso ločili diet

Ostala je sled, ki so ji sledila prejšnja dela: je prava dieta odvisna od profila posameznika? Študija je preizkusila dva označevalca, genetski profil, zgrajen na treh polimorfizmih, in raven inzulina, izmerjeno trideset minut po obremenitvi z glukozo. Na začetku je 40 % udeležencev nosilo profil, povezan z dieto z malo maščob, 30 % pa tistega, povezanega z dieto z malo ogljikovih hidratov (Gardner idr., 2018).

Ni bilo najdene nobene interakcije med upoštevano dieto in genetskim profilom (P = 0,20) niti med dieto in izločanjem inzulina (P = 0,47) (isti vir).

Prejšnje retrospektivno delo je opazilo razliko 6 kg proti 2 kg glede na ujemanje udeleženk z genotipom. DIETFITS je bila zasnovana, da bi to hipotezo preizkusila prospektivno; študija je ni potrdila (isti vir).

Ta dva označevalca nista omogočila ugotoviti, katera dieta komu ustreza, ugotavljajo avtorji (isti vir).

Vztrajanje pri dieti na dolgi rok

Meta-analiza iz leta 2014 svoje priporočilo veže na preprosto merilo: predlagati dieto, ki jo bo bolnik zmogel vzdržati (Johnston idr., 2014).

Druga meta-analiza, ki zajema 27 študij, ovrednoti vztrajanje pri programih hujšanja. Povprečna stopnja je 60,5 % in z dolžino pada: 69,9 % pri programih, krajših od 12 mesecev, 53,0 % pri tistih, ki trajajo leto in več (Lemstra idr., Patient Preference and Adherence, 2016).

Stopnje izboljšata dva vzvoda, s faktorjem 1,65 pri vodenju srečanj, 1,29 pri socialni podpori (isti vir).

Po koncu programov ostaja občutljiva točka trajanje: pregled Halla in Kahana poroča, da se v meta-analizi 29 študij več kot polovica izgubljene teže povrne v dveh letih, več kot 80 % pa v petih letih (Hall in Kahan, Medical Clinics of North America, 2018).

Debelost in motnje hranjenja: strokovno spremljanje

Opisane raziskave so obravnavale odrasle brez sladkorne bolezni (Gardner idr., 2018). Druge situacije zahtevajo zdravniško spremljanje, ki se ga ti protokoli ne lotevajo.

Debelost Svetovna zdravstvena organizacija uvršča med kronične in ponavljajoče se bolezni; leta 2022 je z debelostjo živelo 890 milijonov odraslih (WHO, 2025).

Pri človeku, ki živi z debelostjo, izguba 5 % do 10 % teže zmanjša tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 (HAS, 2011).

V Franciji Haute Autorité de Santé (HAS) zahteva, da prekomerno težo in debelost obravnava osebni zdravnik, v načrtovanem spremljanju (HAS, 2011). Opozarja tudi pred zaporednimi dietami, katerih nihanja teže so lahko nevarna za zdravje (isti vir).

Motnje hranjenja, kot sta mentalna anoreksija ali bulimija, sodijo k zdravstvenim strokovnjakom, izobraženim za te motnje (Assurance Maladie, 2026).

Nič v teh rezultatih ne nadomesti presoje posamezne situacije, ki je naloga zdravstvenega strokovnjaka (HAS, 2011; WHO, 2025).